Pred Okrajnim sodiščem v Celju je v letu 1994 tekel zapuščinski postopek po dne 01.10.1993 umrli A.A., tožnikovi babici. Pokojnica je 06.07.1977 napravila lastnoročno oporoko, ki je bila v sodni hrambi, vendar oporoka v zapuščinskem postopku ni bila razglašena, zato tožnik kot edini oporočni dedič zahteva plačilo odškodnine zaradi protipravnega ravnanja državnega organa. Tožnik za oporoko ni vedel, zato je tekom zapuščinskega postopka pristal na zakonito dedovanje in sklenil dedni dogovor. Okrajno sodišče v Celju je oporoko našlo in jo je razglasilo v letu 2015.
Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek na plačilo nekaj več kot 15.000,00 EUR zavrnilo. Sodišče druge stopnje, je odločilo drugače in tožnikovi pritožbi ugodilo, izdalo je vmesno sodbo s katero je razsodilo, da je podan temelj odškodninske odgovornosti države.
Vrhovno sodišče je v zadevi dopustilo revizijo, v kateri se je ukvarjalo z vprašanjem ali med ravnanjem tožene in vtoževano škodo obstaja vzročna zveza. Revizijo je zavrnilo, saj je presodilo, da odškodninska odgovornost države v konkretni zadevi obstaja (26. čl. Ustave RS). Navkljub temu, da je tožnik pristal na sklenitev dednega dogovora, to še ne pomeni, da se je s tem odpovedal uveljavljanju škode, ki mu je nastala zaradi protipravnega ravnanja sodišča. V konkretni zadevi namreč NI bila podana resnična in svobodna volja izjavitelja oz. tožnika, saj ni imel informacij o oporoki iz leta 1977. Država se je odgovornosti branila tudi z argumentom, da bi se tožnik moral na sklep o dedovanju pritožiti oz. vložiti tožbo na ugotovitev obstoja oporoke in da je vzročna zveza, ker tožnik tega ni storil pretrgana, kar je sodišče zavrnilo. Tožnik namreč v konkretnem primeru ni imel na voljo učinkovitega pr. sredstva s katerim bi nastalo nezakonitost saniral.
Vir: VSRS Sodba II Ips 79/2019 (sodba z dne 06.02.2020);
