V primeru pravd med zakoncema/zunajzakonskima partnerja v zvezi s skupnim premoženjem in višino njunih deležev do sedaj ni bilo povsem jasno ali je potrebno vlaganje nasprotnih tožb. Vprašanje se je postavilo npr. v primeru, ko je bil toženec 100 % lastnik nepremičnine v zemljiški knjigi. Tožnik je postavil tožbeni zahtevek na ugotovitev kaj sodi v skupno premoženje (npr. nepremičnina, ki je bila ustvarjena z delom v času trajanja zakonske zveze/zunajzakonske skupnosti) ter ugotovitev, da mu pripada 1/2 delež, toženec pa je ugovarjal, da je njegov delež višji kot zakonska domneva. Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 261/2015 razsodilo, da vlaganje nasprotnih tožb v teh primerih ni potrebno. Ključni odstavek sodbe pravi:
»Ugotovljena višina njenega deleža pa je tista, ki narekuje tudi višino toženčevega deleža. Ta ne more biti odvisna od obstoja in višine toženčevega (nasprotnega) tožbenega zahtevka, pač pa le od njegovega izkaza drugačnega prispevka k skupnemu premoženju, kot ga domneva zakon in zatrjuje tožnica. To pa lahko narekuje le odgovor, da tožencu, tudi če meni, da je njegov delež na skupnem premoženju večji od zakonsko domnevane polovice, NI TREBA vložiti nasprotne tožbe. In da mu sodišče, ki ugotovi njegov nadpolovični delež, ne prisodi nekaj, česar ni zahteval, pa tudi ne krši tožničine ustavno zagotovljene pravice do enakega obravnavanja pred sodiščem, pač pa uresniči toženčevo pravico do obrambe«.
