Tožnik je vložil tožbo proti nekdanji partnerki in njeni hčerki s katero je zahteval ugotovitev ničnosti izjave o priznanju očetovstva, ki jo je podal pred CZSD Litija. Ob podaji izjave sta namreč oba s prvo toženo vedela, da on ni biološki oče deklice. Partnerska zveza je kasneje razpadla, tožnik z deklico danes nima nikakršnih stikov. Nekdanja partnerja sta imela kasneje še enega skupnega otroka, vendar tožnik tudi s tem otrokom danes nima stikov. Mati je kasneje deklico z dejstvom, da tožnik ni njen oče seznanila, vendar pa ji imena biološkega očeta ni želela razkriti, saj biološki oče očetovstvo vseskozi odklanja.
Na prvi stopnji je tožnik z zahtvekom uspel. Višje sodišče je zadevo spremenilo in njegov zahtevek zavrnilo. Primer je prišel Vrhovno sodišče, ki je na tožnikovo zahtevo dopustilo revizijo.
Sodišče je presodilo, da tožnikova revizija ni utemeljena in je torej zaščitilo deklico in dalo prednost načelu največje otrokove koristi. Priznanje očetovstva je strogo osebna enostranska izjava volje, ki ima posledice na področju družinskega prava in na premoženjskopravnem področju (preživnina). Presojo ničnosti je sodišče opravilo na podlagi 86. čl. OZ, saj na matičnem področju družinskega prava ni urejena. Sodišče je zapisalo, da slovenski pr. red dopušča ureditev, po kateri priznanje očetovstva NE ustreza nujno biološki resnici, kar je skladno tudi z mednarodnim pravom. Tožnik je izjavo dal zato, ker je želel vzpostaviti družinsko vez in ne zato, da bi npr. zaobšel pravila o posvojitvah. Presodilo je tudi, da takšna izjava ne pomeni kaznivega dejanja spremembe rodbinskega stanja iz 189. čl. KZ-1, kot je zatrjeval tožnik. Takšna presoja sodišča, pa seveda ne posega v pravico deklice, da izve za svoj izvor, saj ima še vedno (do izteka rokov) na voljo tožbo na izpodbijanje očetovstva, vsekakor pa je zadeva pogojena s tem, da izve kdo je pravzaprav njen pravi, biološki oče.
Vir: VSRS II Ips 127/2019
Vir slike: https://unsplash.com/photos/KhStXRVhfog
