Tožnica je vložila tožbo s katero je zahtevala formalno dodelitev mladoletnega otroka ter zvišanje preživnine, ki je bila dotlej določena s sklepom sodišča v nepravdnem postopku, izdanim na podlagi sporazuma staršev (130. čl. ZZZDR). Stranki sta glede dodelitve mladoletnega otroka v varstvo in vzgojo materi (in o stikih otroka z očetom) sklenili poravnavo, preostala je odločitev o preživninskem zahtevku za zvišanje preživnine. 1. stopenjsko sodišče je o zahtevku vsebinsko odločilo in mu ugodilo, nakar je pritožbeno sodišče sodbo sodišča 1. stopnje spremenilo in preživninski zahtevek v celoti zavrnilo, saj naj mati ne bi bila aktvno legitimirana za vložitev takšnega zahtevka.
Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 1/2018 presodilo, da je takšna odločitev materialnopravno napačna, sodbo Višjega sodišča je razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje. 132. čl. ZZZDR sicer res ne daje izrecnega odgovora na vprašanje KDO je aktivno legitimiran za vložitev zahtevka, vendar pa je sodišče presodilo, da dveletni otrok ni sposoben sam uresničevati svojih procesnih pravic in da gre za umetno dilemo. Gre le za vprašanje, ali bo v uvodu navedene sodbe naveden otrok, kot njegov zakoniti zastopnik pa tožnica (mati), ali pa bo v uvodu sodbe navedena tožnica sama kot stranka, pri čemer obe možnosti nazadnje privedeta k sklepu, da se odloča o isti stvari in da ima določitev o preživninski obveznosti na koncu enak pravni in dejanski pomen. Gre za odstop Vrhovnega sodišča od sodne prakse iz leta 1999, ki je določala, da je aktivno legitimiran za vlaganje zvišanje preživnine vselej otrok. Nasprotno stališče otežuje uresničevanje pravice do sodnega varstva in je v nasprotju s koristjo otroka.
Vir: http://www.sodisce.si/mma_bin.php?static_id=2018042513512460
